Suha roba

Začetki suhe robe segajo daleč nazaj, v čase, ko so družine, vse, kar so rabile izdelovale doma: od sukna, platna, obleke, raznega orodja, do pohištva in drugih reči. Že stari slovani so se ukvarjali  z obrtjo na ta način, da je ena vas iz roda v rod ohranjala isto rokodelstvo.

Najbolj znana »suhorobarska«  pokrajina je Ribniška dolina. Ribniška suha roba se prvič omenja v loški sejemski listini iz 14. stoletja, njeno izdelovanje pa sega gotovo daleč nazaj. Leta 1492 je cesar Friderik III. izdal krošnjarski patent, s katerim so Ribničani dobili dovoljenje, da izvažajo v sosednje države platno in razne lesene predmete, izdelane doma.

Imenu »suha roba« se ponavadi dodaja pridevek »ribniška«, kar pa ne ustreza resnici, saj so »suhorobarji« živeli in delali tudi po drugih pokrajinah, zlasti na Notranjskem, v  Pomurju, čez mejo v Međimurju, Zagorju, in v Podravini. Izdelovanja suhe robe so se ljudje  naših krajev verjetno lotili že kmalu po naselitvi, kajti samo obdelava zemlje jih ni mogla preživeti. Na njej so zrasli krompir, koruza in zelje in še nekaj zelenjave za pripravo vsakdanjih jedi. Treba je bilo poiskati druge vire zaslužka. Zatekli so se v bližnje gozdove, jih krčili, les pa potem obdelovali v različne uporabne izdelke – najprej za domačo rabo, kasneje pa tudi za prodajo. S preprostim ročnim orodjem – nožem, sekiro, žago, rezilnikom – so oblikovali žlice, škafe, rešeta, grablje, vile, kosišča in še marsikaj, kar poznamo še danes. Te vrste domača obrt je  bila povezana s posameznimi kraji in hišami, kjer je prehajala od očeta do sina – iz roda v rod in se tako ohranila vse do današnjih dni.